Eden prvih, ki je vodil Kopitarja: Anže je izstopal že kot otrok

Foto: Uroš Skaza

Ob zaključku izjemne in nepozabne kariere Anžeta Kopitarja smo se pogovarjali z Edo Hafnerjem, enim prvih hokejskih trenerjev, ki so na ledu na lastne oči videli takrat nadobudnega mladeniča, zdaj pa najboljšega slovenskega hokejista vseh časov. Po besedah dolgoletnega jugoslovanskega reprezentanta je imel Anže že kot najstnik poseben čut za razigravanje soigralcev.

Starejšim ljubiteljem hokeja na ledu Eda Hafnerja ni treba posebej predstavljati. Za mlajše generacije pa le na hitro: dolgoletni član HK Jesenice, s katerim se je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja veselil devet naslovov jugoslovanskega prvaka, je v dresu železarjev odigral več kot 700 tekem in dosegel več kot 500 golov.

Takšnega Slovenija ne bo imela nikoli več: Nasvidenje, Anže Kopitar

Hokej

27. Apr 2026 8

Hokej

27. Apr 2026 8

Luka Dončić nadarjen deček, Zahovića še ni v Maribor

Liga NHL

11:24 2

Liga NHL

11:24 2

V reprezentanci nekdanje skupne države je nastopal v letih od 1974 do 1988, bil pet let tudi njen kapetan ter z izbrano vrsto nastopil na enajstih svetovnih prvenstvih in dvojih olimpijskih igrah (Innsbruck 1976 in Sarajevo 1984). Skupno je odigral 277 tekem in dosegel 121 golov.

Po zaključku športne kariere je ostal vpet v hokej in se posvetil vlogi trenerja. Po reprezentančnem udejstvovanju je leta 1997 postal eden izmed soustanoviteljev kluba HD Mladi Jesenice, kjer je deloval do leta 2008. V tem času je v Podmežakli treniral tudi Anžeta Kopitarja. Hafnerja pa je nato pot vodila v Kranj, kjer je do leta 2023 vodil najrazličnejše selekcije Triglava. Pred dvema letoma je za svoj doprinos hokeju prejel najvišje državno priznanje za dosežke in delo v športu – Bloudkovo plaketo.

Ker je eden prvih in ob pokojnih Vikiju Tišlarju in Bojanu Mežnarcu tudi še eden redkih, ki so imeli priložnost voditi sveže upokojenega Kopitarja, preden je ta odšel na Švedsko k Södertälju in pozneje v ZDA k Los Angeles Kings, smo s Hafnerjem obujali spomine na Hrušičana v najstniških letih. In poiskali razloge, zakaj je v zadnjih dveh desetletjih čez lužo ustvaril tako impresivno in uspešno kariero, ki se je končala v noči na ponedeljek.

Intervju: Edo Hafner

Kdaj ste spoznali Anžeta Kopitarja in kakšen je bil kot mlad fant?

O njem je že veliko napisanega, a ne o tistih letih pred odhodom na Švedsko. Sam sem bil v tistem času trener na Jesenicah, skrbel sem za razvoj mladih, obenem sem bil nekako šef vseh trenerjev. Anže je hokejsko pot začel pri pokojnemu Vikiju Tišlarju, to je bila jeseniška hokejska šola. Nato pa sta ga pred mano trenirala še Bojan Mežnarec in Štefan Ščap, pozneje pa Roman Pristov, ki je vodil Kranjsko Goro, takratno drugo ekipo Jesenic.

Veliko smo slišali o njem. Ko je Anže začenjal svojo kariero in je nastopal za Kranjsko Goro, sta se enkrat udarila z očetom Matjažem, ki je takrat igral za Maribor. Videl sem veliko treningov in tekem. Anže je bil res zelo priden in delaven, brez tega ne bi dosegel vsega, kar je. Hitro se je učil. Takrat je bil mlad fant, bil je zelo klubski igralec, vsi so radi igrali z njim. Res je izstopal. Na enem turnirju v Zell am Seeju, verjetno je bil nekje do 13 let, je imel velikega tekmeca v Avstrijcu Thomasu Vaneku. A je bil Kopitar najboljši posameznik turnirja.

Kopitar v dresu Södertälja leta 2005 tik pred odhodom v ZDA. Foto: Profimedia

Dejali ste, da je izstopal. Na kakšen način?

Njegove poteze so imele nekaj več. Že kot mlad fant je soigralcem ustvarjal neverjetne priložnosti, da so zadevali praktično na prazen gol. In to počne še zdaj, sploh v akcijah dveh proti enemu. V tem preprosto uživa. V sebi ima čut, da razigrava soigralce. Tudi zato so vsi že od začetka želeli igrati z njim. Velikokrat nam je na tekmah mladincev zmanjkal kakšen hokejist, takrat smo poklicali njega, ki je bil tri leta mlajši. Čeprav je že takrat primarno igral na položaju centra, sem ga kdaj postavil na položaj krila. A mu ni bilo treba nič razlagati, saj je že vse vedel. Ko pa je igral kot center, se je vedno vračal v obrambo, kar počne še zdaj. To je redka odlika napadalcev, sploh v tako mladih letih. Po navadi jih zanimajo samo goli in podaje, kakšen je po izgubljenem ploščku raje zadrsal kar na menjavo.

Anže je v moji ekipi igral v napadu s Klemnom Žbontarjem in Alešom Brusem. Skupaj so bili tudi v reprezentanci do 20 let. Kopitar je leta 2005 na svetovnem prvenstvu do 20 let dosegel 13 točk, Slovenija pa bi se skoraj prebila v skupino A. Premagali so jih le Nemci (2:1), v vratih katerih je bil Philipp Grubauer, ki še danes igra v ligi NHL.

Prej ste omenili očeta Matjaža Kopitarja. Anžetu je bil hokej položen v zibelko.

Anžeta je na treninge večinoma njegov dedek Lojze Katnik, saj je oče Matjaž še igral hokej. Lojze je bil na Jesenicah košarkarski trener. Tudi njegova žena, torej Anžetova babica, je igrala košarko. Od tam ima verjetno svojo višino. Ko je kot mladenič zapustil Slovenijo, še ni bil tako visok. Očitno so ga v Södertälju, kjer je bival pri slovenski družini, zelo dobro hranili (smeh). V dveh letih tam je res močno fizično napredoval, popravili so ga tudi v drsanju. Že prej je bil dober, a tam je res postal vrhunski. Verjetno zato, ker so bili treningi pri nas bolj ekipni, tam pa so se posvetili vsakemu posamezniku.

Tudi v zaključku kariere je bil ključen mož ob igri z igralcem več ali manj, v prelomnih trenutkih tekem.

Imel oziroma še vedno ima izjemno športno inteligenco. Američane in Kanadčane je premagoval po intelektualni plati. Le ene pet igralcev njegove generacije je v ligi NHL sposobnih takšnih potez kot Anže. Pa še to kakšen Čeh, Rus in verjetno Kanadčan Sidney Crosby. Recimo Aleksander Ovečkin ima res izjemen strel. Kopitar in Crosby pa imata potezo več.

V zaključku te sezone, ko se je Los Angeles še boril za končnico, sem videl tekmo, na kateri ga je trener poslal na led v zadnjih dveh minutah. Anže je osvojil pet sodniških metov v obrambni tretjini. Vzel je plošček in rešil problem za obrambo. Res se je osredotočil na svojo nalogo. V predvidevanju in branju hokejske igre je res presegel tekmece.

V športni pokoj je odšel kot legenda kluba in lige. Še ko ste ga trenirali … ste mislili, da mu bo uspelo kaj takšnega?

Kje pa. Da bo Slovenec v ligi NHL igral takšno vlogo … Tega si verjetno ni mislil nihče. Imeli smo veliko talentov, ki bi lahko uspeli ob boljšem vodenju, boljših menedžerjih ali bolj razvitemu hokeju pri nas. Tako pa … S svojimi potezami je Kopitar soigralce pri Kings delal boljše. Drew Doughty, Dustin Brown, Jonathan Quick so si ustvarili takšne kariere tudi po zaslugi našega junaka. Cena raste. Anžetova intelektualnost me je presenetila, ampak kot sem dejal, mislim, da so to športni geni, ki jih je podedoval.

Takšnih športnikov je res malo, sploh v Sloveniji. Recimo Luka Dončić se bo moral še malo stabilizirati, Tadej Pogačar nastopa v drugačnem športu. Hokej je zelo fizičen in kontakten, Kopitar pa je bilo v karieri resno poškodovan le enkrat. To je posledica tega, da je že od najstniških let poleti res zelo dobro treniral. Celo tako dobro, da nihče ni želel z njim trenirati. Disciplino je obdržal, točno je vedel, kdaj je konec dopusta. Nikoli se ni nacejal z alkoholom. Ves čas se je zavedal, da če želi uspeti na vrhunski ravni, se mora marsičemu odreči. Tudi zato je lahko praktično do 40. leta igral na najboljšem nivoju.

Dve desetletji je preživel v istem moštvu. Tudi to veliko pove o njegovem karakterju.

Ni zastonj dobil številnih individualnih nagrad. Ki so podeljene po mnenju strokovnjakov, trenerjev in igralcev iz drugih klubov. Je zelo miren karakter, nismo ga videli velikokrat, da bi “znorel” na nasprotnike.

Nekako se je vse na njegovi poti poklopilo. Za člansko moštvo Jesenic je odigral samo dve tekmi, nato pa se je že preselil na Švedsko. Časovno je bilo idealno, če bi ostal leto dni, bi se morda kariera odvila popolnoma drugače.

Vi ste z njim še kaj v stikih, sta se v poletjih, ko se je vedno vrnil v Slovenijo, kaj srečala?

Ne. Sin Tomo Hafner sodeluje na njegovem poletnem kampu na Bledu in mi je dejal, da je Anžetov sin Jakob že zelo dober hokejist, čeprav je komaj najstnik. Moja žena pa mi je dejala, da je tudi hčerka Neža odlična drsalka. To so te športni geni.

Če bi morali izpostaviti prvo asociacijo, ki vam pade na pamet o skupnem trenutku z Anžetom, katero bi izbrali?

Hm (razmislek). V tistih časih nisem bil tako zelo pozoren. Če bi vedel, kaj mu bo uspelo, bi bil bolj (smeh). Že kot mladenič je pokazal razkošje svojega znanja. Sicer v manjši meri, potem pa je vse skupaj le še raslo. Morda se še najbolj spomnim, ko je prvič prinesel Stanleyjev pokal na Hrušico. To je bilo res posebno doživetje. A prav veliko nisva govorila, saj je bilo ogromno ljudi. To je bil pravi hokejski praznik.

Zmaga v ligi NHL je vrhunec v našem športu. No, pa še olimpijske igre, na katerih je enkrat igral (2014, op. p.). Opazoval sem, da vedno, ko je igral za slovensko reprezentanco, je bila ta za 30 odstotkov boljša. Več resnosti in neko spoštovanje do njega je bilo čutiti, soigralci so se mu želeli dokazati.

Čeprav je Kopitar v Kaliforniji pravi Kralj, ga slava in denar nista spremenila.

Slišal sem, da je Anže že od začetka smučarske kariere Jerneja Slivnika, ki prihaja s Hrušice, njegov osebni sponzor. Vse to, kar počne izven hokeja, je zelo pomembno. Obiski bolnišnic, pomoč po poplavah v Sloveniji ali požarih v Kaliforniji … Lepo, da vrača družbi.

Upam, da bo nekje ustvaril svoj trening center. Na Bledu ali pa kjerkoli drugje. V nasprotnem primeru bo hokej pri nas ugasnil. Mi imamo več kot polovico reprezentantov do 18 let že po klubih v tujini. Ker pri nas preprosto ni klubov in pogojev. Na Jesenicah ne morejo stopiti skupaj in se dogovoriti, Olimpija pa ima dobro okostje, a pogrešam več slovenskih igralcev v glavnih vlogah.

Na lastni akademiji na Bledu. Foto: Uroš Skaza

Se vam zdi, da je bil Kopitar v zadnjih letih v slovenskih medijih zapostavljen?

Sploh se ne zavedamo, kaj smo imeli. Morda se bomo šele v naslednjih sezonah, ko se o ligi NHL v medijih praktično ne bo več govorilo. Zato je prav, da Olimpija ustvarja uspešno zgodbo, škoda je, da ni enako še na Jesenicah. Tekme so tudi družabni dogodki.

Je Kopitar medijsko zapostavljen? Težko rečem, ampak dejstvo je, da hokej v Sloveniji na vseh ravneh izgublja oziroma pada. Nimamo dovolj klubov in dvoran, na tem področju se nič ne premika. Zato šport v celoti izgublja. Nekaj časa sem bil član Hokejske zveze Slovenije … Pa je predsednik zveze župan Kranja, a dvomim, da bom dočakal novo dvorano.

Na kratko ste že omenili Jesenice in Olimpijo. Kako gledate na trenutno klubsko stanje hokeja pri nas?

Na Jesenicah ne vidim perspektive. Še najmanjši problem je v igralcih. Vodstvena struktura je bila težavna, a se je bila pripravljena umakniti. Pa ni nikogar, ki bi prevzel klub in začel novo zgodbo (pogovarjali smo se pred zadnjo klubsko skupščino, na kateri je nov predsednik postal Gregor Goričar, svetovalec generalnega direktorja Aleksandra Mervarja pri podjetju Eles, op. p.).

V Ljubljano je kot strateški partner prišel Kanadčan (Alexandre Lefevbre, op. p), naj naredi še 60 kilometrov proti severu in pripelje s sabo kakšnega rojaka s samokolnico denarja. V Ljubljani se najde denar, imajo veliko klubov, a je vse skupaj bolj umetno. Na Jesenicah pa se očitno ne znajdejo, morda tudi zaradi politike in gospodarstva. Skrbi me, da tudi če bi prišel takšen partner ali sponzor, ali bi v Podmežakli znali delati.

Ker ni dobrih pogojev za razvoj, se mladi že zelo hitro odpravljajo v tujino, česar sva se tudi že dotaknila. Na dolgi rok to verjetno ni dobrodošlo.

V nižjih kategorijah se nekje do 15 let še kosamo z Avstrijci, višje pa je že težje. Ker fantje odhajajo v tujino, imamo slabo in neizenačeno mladinsko ligo, posledično pa še slabšo člansko. Če bi imeli nekje osem klubov, bi bilo verjetno drugače.

Pri mladih fantih pa je razlika, ali odhajajo v tujino zaradi želje kluba – takšen primer je bil Kopitar – ali pa zaradi svoje želje. Če te vabi klub, ti bodo omogočili najboljše pogoje. V nasprotnem primeru pa je treba plačati, tega si ne more privoščiti vsak.

Klubi so v nehvaležnem položaju. Olimpija ima deset tujcev, na Jesenicah je dobrodošel vsak, ki je pripravljen igrati brezplačno. Triglav in Slavija igrata rekreativno ligo, Celje je propadlo, Mariborčani igrajo v nižji avstrijski ligi, na Bledu so se posvetili mladim hokejistom. Zato je za mlade res težko. Trenerji niso slabi, ampak sistema preprosto nimamo.

Če se za konec vrneva k Anžetu Kopitarju. Pretiravamo, če rečemo, da Slovenija takšnega hokejista ne bo imela nikoli več?

To je težko oceniti (smeh). V desetih ali dvajsetih letih res zelo težko. Se je pa hokej v zadnjih dvajsetih oziroma tridesetih letih močno spremenil. Včasih je bilo vse posvečeno fiziki, danes pa se na nekaterih tekmah zdi, kot da je kontakt prepovedan. Trend bodo narekovala pravila in razvoj igre. Ampak ja, takšnega, kot je Kopitar, ne bomo več imeli. Da bo dvajset let vodja ene ekipe v ligi NHL. Nikoli pa ne reci nikoli. Lahko se najde naslednik, mogoče se je že rodil (smeh). Glede na razmere v hokeju pri nas pa kaj takšnega ne pričakujem. Še najbolj verjetno je, da uspe vratarju. Pri tem smo Slovenci dobri v vseh ekipnih športih.